Białowieża Nacionalni Park
V ponedeljek, 15.8.2011 sva se odpravila na potovanje na Poljsko, da bi s svojim obiskom počastila ime, ki ga nosi naše društvo – bizonom. Doma sva preverila vse tekočine v avtu, na bencinskem servisu v Pincah nalila gorivo in kupila vinjeto za Madžarsko. Opremljena z vsem potrebnim sva dobre volje sedla za volan, čast sesti za volan je pripadla moškemu spolu, pa naj kdo reče, da imamo ženske vedno prednost. Založena sva bila tudi s hrano in pijačo, najbolj mamljiva je bila škatla polna marmeladnih in orehovih rogljičev. Vzela sva tudi kavo in capuccino.
Pot naju je peljala po avtocesti mimo Blatnega jezera in Budimpešte do meje s Slovaško. Pot je potekala normalno, malce nenavadno je bilo le to, da na slovaških črpalkah ponoči ne moreš v trgovino in na WC, ker imajo odprto le okence z blagajno. Ker sva potrebovala tudi slovaško vinjeto sva se vozila od črpalke do črpalke, dokler nisva na tretji uspela dobiti vinjeto in odprt WC. Ta zadeva z vinjetami me je spomnila na Romunijo, kjer prav tako nimajo vinjete na vsaki črpalki, tako, da vmes moliš, da te ne ustavi policija in ti napiše mastne kazni, če je nimaš. Pa saj vinjeta ni bila za avtocesto, pač pa magistralko. Pot čez Slovaško je minila hitro, saj je bila dolga le nekaj čez sto kilometrov.
In že sva prispela do meje s Poljsko. Bivši mejni prehod je izgledal tako, kot bi pred kratkim padla bomba, pravo razdejanje, vsa cesta je bila razrita. Takoj ob meji je bila črpalka, tudi tam je bil makadam, kot iz časov Rusije, tam sva nalila gorivo. Naj omenim, da na najini poti do končne destinacije avtoceste ni bilo, zato je vožnja potekala malce počasneje. Pa ni bilo hudega, saj je ponoči cesta bolj ali manj prazna in je vožnja potekala dokaj hitro, pa tudi prva polovica ceste je bila nova in lepo prevozna. Na drugi polovici so se razmere popolnoma spremenile, same grbine….. naju je lepo pretreslo. Da ne pozabim na rogljičke, med potjo je zaloga prav lepo kopnela. Po celonočni vožnji sva okrog 8 ure končno prispela na cilj – Bialowiežo. Žal naju je tam pričakalo oblačno in deževno vreme. Takoj sva opazila, da je tamkajšnja pokrajina bolj malo obdelana in da prebivalstvo tega dela Poljske živi dokaj skromno. Kot sva kasneje ugotovila tudi v sami Bialowieži, je avtomobilov bolj malo. Po najini oceni ga ima le vsaka peta hiša. Hiše so manjše, lesene ali pa obite z lesom, izgledajo pa prav prikupno, nekatere skoraj pravljčno.
Pred Białowiežo se nama je prvi na poti znašel rezervat z bizoni, vendar je bil še zaprt, zato sva pot nadaljevala do Białowieže, kjer sva na bencinski črpalki povprašala kje najdeva turistično pisarno. Pisarna ni bila daleč in ko sva se založila z informacijami sva šla iskat primerno nastanitev. Nič lažjega. Vas je polna majhnih hišic, kjer lahko najamete sobo, zato sva kar takoj naletela na privatni penzion, ki nama je padel v oči že med brskanjem po internetu. Penzion sestavljajo prekrasni leseni objekti z lepo urejeno okolico in prijazno lastnico. Žal govori le poljsko, vendar smo se vseeno uspeli dogovoriti kaj želiva. Ko sva se namestila in pojedla zajtrk, sva legla h krajšemu počitku, ob 13.30 sva bila že pokonci. Med sprehodom sva ugotovila, da so v vasi le majhne trgovinice imenovane SKLEPI, ki merijo cca. 20 m² . Če zavrtite čas malce nazaj, se boste spomnili, da smo take nekoč imeli na vaseh tudi pri nas. V te trgovinice dostavljajo meso le enkrat tedensko, našla pa sva odličen domač kruh, pečen na listju neznane rastline. Za začetek sva si šla ogledat muzej nacionalnega parka, se povzpela na razgledni stolp in si ogledala tudi Palace park. Po ogledu sva si privoščila kavo v bližnjem lokalčku in odkrila, da se tam dobita bizonji zrezek in golaž. Tole bo treba ob naslednjem obisku poskusiti. Po kavici sva se sprehodila do vhoda v zaščiten del nacionalnega parka, kamor je vstop dovoljen le z lokalnim vodnikom. Ogled poteka peš in traja tri ure. Če imate srečo, boste ob tem obhodu videli tudi bizone ali lose. Po sprehodu sva šla iskat Carsko restavracijo, ki je na drugem koncu vasi in se nahaja v stavbi nekdanje tovorne železniške postaje, od tam se gre tudi na vožnjo z vagončki na ročni pogon. Ker je bilo že pozno, na vožnjo nisva mogla, bova pa šla ob naslednjem obisku.( se nadaljuje upam da v kratkem...)
BIAŁOWIEŽA nacionalni park
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 40 gostov