kot že rečeno, bo vse vidno na naši spletni strani, za sedaj je vse skupaj na fb-ju pod okrogafrike.
Mehaničnih težav ni bilo, razen, da se je meni snela zajla na vitlu (čevelček) kar sva z Dejanom drugi dan uštimala po kremenčkovo. Vozila so špilala, nafta je poceni - pol evra do 0.6 evra pedesetka. Plan smo opravili, spali smo v hotelu prvo noč na obrobju Tunisa in pa v hotelu Berberes v Matmati, ostalo so bili hoteli 1000* tam kjer nas je noč ulovila pri pastirjih, poljedelcih in to brez težav.
Stari kamp v Douzu kot rečeno zaprt, je pa odprt, poceni in urejen kamp cca 1.5 km iz krožnega v Douzu proti Matmati na levi strani.
Obiskali smo tudi gospo Fani ter njuno restavracijo Slovenia v Nabeul kampu. Gospa nas je lepo sprejela, skupaj smo pojedli super zadnjo večerjo, se malo pogovorili o nastali situaciji v Tuniziji in doma, na koncu nas je počastila z žganjem iz smokvi.
Naredili smo cca 2100km Tunizije, vse skupaj 3600 km.
Naša pot nas je vodila: ogled stare Carthage, ogled mesta Sidi Bou Said, ogled rimskih ostalin Dougge, ogled Table de Jogurtha, čez prelaz Kasserine na Rommel piste, ogled oaz Chebika in Tamerza, skozi Touzeur (suho Kopališče) v Douz, od tam preko puščave in sipin v oazo Ksar Ghilane. Tam smo zaradi burje vzeli berberske šotore za prenočevanje, kopali smo se v vodnem izviru- 34 stopinje ima voda, del ekipe se je dva dni podil z štirikolesniki po sipinah (v najemu), nato smo šli po stranskih cestah na Chenini, Gueremessa (po poti razni ogledi), Tataouine ter v smeri proti Medenine in Matmati (kar se je dalo off road), od Matmate pa v Sfax na medino ter nato proti El Djem-u (rimski kolosej), pa ogled Kairouana in proti Hammametu, seveda smo se v Monastirju na super peščeni hotelski plaži še fajn okopali v morju. Ogledali smo si lepote in ne lepote Hammameta, odšli na ogled trdnjave v Kelibia ter se tam zopet okopali v morju na prelepih belih mivkastih plažah, del ekipe pa je odšel na rt Cap Bon.
To je zelo na kratko vse, več pa na spletni strani, ko bo spisan potopis.
Občutili smo tudi "praznik ovce" to je kot nekakšen Bočič pri nas, ko vsaka družina zakolje ovco in dela koline. Takrat je vse zaprto, po cestah in krajih skoraj ni ljudi, povsod visijo okrvavljene kože ovc, vozili smo kot po zapuščenih krajih.
Kaj več naj doda pa še kdo od odprave
.
tam nekje na čaju-pod Top Hill-om