Off Road Forum

Prvi dan.

Dopust se je začel dokaj klavarno. Ker sem imel težave z očmi mi je odpadel ofroad po Dinari. Najprej je kazalo , da bo šlo drugi dan pa mi je pokopal vse upe , ko so mi doktorji v Bihaču ukazali nobene vročine in prahu. No vsaj potep po Jugi se je vseno lahko nadaljeval. Tako sva štartala v četertek zjutraj direktno na Plitvice kjer sva planirala preživeti dan ob vodi kajti vremenska napoved je kazala hudo pripeko in nisva se uštela . Preživela sva dan v prijetnih osvežitvah slapov Plitvic. Potem sva na priporočilo prijatelja se podala na mali mejni prehod Užljebič preko katerega prideš direktno na reko Uno. Prenočila sva v prijetnem kampu Beli tik ob vodi.
V dopoldanskih urah , ko je pripeka že pošteno pritiskala se ustaviva v Raztokah. Kavica tik nad slapom , ki je zagotavlja prijetno svežino je še posebaj teknila









Plitvice. To rundo obhodivva kompletno turo.





Vročina pa taka , da se še Zita ni branila vode



Velebitsko črno se prileže njam



Po obilnem kosilu pa horizontala



Lepotec



In nadaljujeva z ladjico









Še sam vržem nekaj drobiža za srečno pot in zgleda , da je pomagalo kati nikoli nisem plačal kazni



Kamp Beli tik ob reki Uni





Se nadaljuje :

luštn tole zgleda

rib pa tolko da bi jih lahko na mrežo lovili heh

Drugi dan zjutraj na eno oko ne vidim več zato se opravim v Bihač v prvo pomoč. Tam mi takoj dajo napotnico za bolnico. Zapravim celo dopoldne za iskanje odelkov v bolnišnicah in obisk zdravnikov. Zdravniki so korektni in usposobljeni vse ostalo je bolj na Alan Forda Ko opraviva se ustaviva v gostilni mlin kjer se da prijetno odpočiti in ohladiti kar sredi reke.Čas naju priganje zato se odpraviva naprej proti Bosanskemu Petrovcu in Drvarju kjer si ogledava Titovo pečino. Zdnašnjega zornega kota nič posebnega sta pa zanimiva muzeja , ki sta po vojni popolnoma obnovljena. Prijazna gospa naju napoti na Martin Brod na reki Unec narava naj bi bila fenomenalna in ribe prav tako. Pa sva si rekla zakaj pa ne . Nisva se uštela rekaj z svojimi slapovi je prečudovita in ribe so zelo okusne. Potem nekaj pilotiram po raznih poteh in se znajdem skoraj v Bihaču tako , da je potrebno dobršen del poti ponoviti. Tokrat v Petrovcu greva za Jajce. prideva še ravno pravi čas , da si privoščiva večernji sprehod. Vse je precej zanemarjeno tako , da nisva preveč navdušena. Prespiva v hišici v kampu na Plivsem jezeru tudi v precej slabem stanju je pa vsaj poceni.

Tretji dan .

Ob sedmih sva že pokonci. Spala sva bolj slabo vročina je naredila svoje. Zato se odpravivaa proti Durmitorju. Računava , da bo v hribih hladneje. Naštelam garmina ob 12.15 bova gor pravi jaz pa super bo še čas za kaj pogledat ha ha koja šala ob sedmih zvečer šele prispeva v kamp. Že v Jajcu hudič pomaha z repom oziroma policaj z loparčkom. Je korekten hoče preveriti če sem vozil kje prehitro. Sedaj imajo namreč stacionarne radarje , ko so povezani centralno in lahko pogledajo če si naredil prekršek in ti ga lahko zaračunajo že v državi ali pa pri izhodu. Plavca ne znata upalit računalnik v avtu , ker jima je nerodno me na hitro odpravita ha ha . Zgleda , da so cekini , ki sem jih vrgel v ribnik na Plitvicah pomagali. Vmes se ustaviva v manjšem kraju in kupiva burek in jogurt za zajtrk. Ukus ima malo drugačen , kot tista naša plastična sranja. Šibava proti Jablanici vmes se za kratek čas pogažejo znani hribi na Blidinjami. Obrneva proti Sarajevu tam neznosna vročina in umazan zrak. V mukah se prebijava mimo letališča proti Treskavici. Šele tam se za silo odpočijeva ob pravi kavici. Poti ne konca ne kraja. Proti Foči postane bolj zanimivo razni tunelčki in izviri dobre vode. Pa tudi vročina je popustila se pozna , da so visoki hribi v bličini in polno gozda. Ustavim in natočiva svežo vodo ob enem izviru. V tem času me prehiti tovornjak , ki nama že nekaj časa sledi. Malo pred Fočo ga dohitim ga je ravno policaj dal na stran, ko zagleda mene ne ve kaj bi na kolometer se mu vidi , da bi najraje mene ha ha kovanci na Plitvicah mi zopet pomagajo. V Foči zavijem proti Črni Gori in po par kilometrih alarm. Tukaj je nekaj narobe to ne more biti prava pot ozek asfalt zgonjen do konca zagotavlja kar ofroad na asfaltu. Gledam zemljevide garmina vse kaže , da sva na pravi poti. Nič greva naprej in potem se začne. Avtobusi, tovornjaki, terenci polni raftarjev. Vsi vozijo po tisti ubogi cesti na polno še posebno Črnogorci so poglavje zase to niso vozniki ampak kamikaze za volanom. Šok je totaln človek ti dobesedno pripodi direktno na odbijač in se ustavi deset centimetrob pred njim potem se pa šele začne ugotavljati kao in kaj. Kaj kmalu ugotovim , da z mojim načinom vožnje ne bom daleč prišel in se jim enostavno pridružim. Sledi ubijalska vožnja do mejnega prehoda z Črno Goro. Na meji zopet čakamo Bosanci imajo neko navado pa vse tapkajo po računalniku in se čaka čisto druga pesem na
Črnogorski meji . Policaj samo pogleda papirje in me vpraša kam grem. Ko mu povem destinacijo mi vse prijazno razloži kje naj se peljem , da bom kaj videl itd. Carine ni kar se mi zdi še bolj čudno. Pivsko jezero nič posebnega vendar , ko se zažnem vzpenjati proti Durmitorju pa povsem druga pesem . Kamor pogledaš paša za oči. V glavnem zvečer prispeva v avto kamp Razvršje , ki ga vodi gorski reševalec Mišo. Na prvi pogled sem malo skeptičen vendar sem kmalu prepričan , da sem na pravem mestu. Dodeli mi nastropje stanovanjse hiše seveda takoj pade kavica in čvek. Za večerjo padejo zopet ribe in roštilj za prste polizat cena pa smešna. Pivo po 1 € to pove vse.

Bomba!

super!
Hvala za tole.

Četrti dan

Zjutraj naju lastnik kampa po obvezni kavici seveda vpraša kašni so plani za danes. Jaz seveda ves navdušen ko iz topa greva na jezero , pa kanjon Mrtvice , pa to pa ono on pa po črnogorsko polako polako vsaki dan vama bom objasnil samo eno stvar drugače bosta vse pozabila. In tako nama razloži kako obvoziti tako imenovani Durmitorski prsten. In tako nama nariše a a4 format priročni zemljevid kako do mesta in potem iz njega kje parkirati in tako se peljem ene 5 kilometrov in mislim sem že na cilju ker vidim en parking , ki kao odgovarja tistemu na mapi. Ravno , ko ustavim avto nekdo prileze iz grmovja takoj pograbim priliko in ga vprašam kje je kanjon Čuravac. Nimam pojma nikad čuo se glasi odgovor. Nič sklenem se peljati še malo naprej in po ene trideset kilometrih vidim šele eno tablo z napisom in potem še nekaj časa do tam. Razdalje so nenormalne za durmitorski prsten potrebuješ cel dan. Po trditvah domačinov je kanjon Čurevac drugi najglobji na svetu in res je inpozanten. Pot se po tem vije po planinah , dolinah , kanjonih. Na nekih odsekih je kar nevarno zaradi nevarnosti padajočega kamenja pa tudi z osebnim avtom bi na nekih odsekih verjetno potegnil kratko. Večina poti je asfaltiranih je pa tudi nekaj super makedamov pa še miljon poti za raziskati. Dan končava pri Črnem jezeru po nasvetih motoristov je tako najbolje imaš še malo sprehoda za zvečer.Samo jezero je čudovito vendar je za moj okus preveč turistično oblegano zato jo hitro mahneva v mesto na večerjo. po priporočilu lastnika kampa jo mahneva v malo restavracijo ,ki se nahaja v baraki po imenu Old vulf ali stari volk po naše. Hrana zopet za prste lizat in cene zelo sprejemljive. Nasploh sva pa zmerom najbolje jedla v raznih luknjah sumljivega izgleda V te kraje se še vrnem .

Peti in šesti dan počitek

Zjutraj odrineva proti Nikšiču. Temperature ob obali so padle in skleneva , da jo mahneva proti morju. Čas je , da narediva eno daljšo pavzo in si napolniva baterije. Od Nikiša se peljeva proti Trebinju. Naletiva na en kup mejnih prehodov najprej nazaj v Bosno potem V Hrvaško. Me je presenetilo koliko blizu morja je meja. Pa tudi to , da na Bosanski strani napisa Bosna in Hercegovina ampak republika Srbska skupaj z njnimi zastavami in emblemi. Naj razume kdor more. Dubrovnik me ne mika preveč turistov. Odpeljeva se kakih trideset kilometrov stran v prijetno vasico Slano. Tam živi moj prijatelj z katerim sva skupaj služila vojsko. Zadnjič sva se videla pred sedemindvajsetimi leti. Za dva dni sva se ustavila v njegovem kampu. Majhen in zelo prijeten kamp.

Lepa tura.

Sedmi dan .
Dovolj je bilo počitka greva na Zermanjo. Slabe štiri ure vožnje in že sva tam. Delta reke Neretve je kar zanimiva ostalo pa avtocesta. Že na prejšnem potepu sva z Jakom odkrila ta kamp kjer ni oblegan z turisti in je prav prijetno vzdušje . Kamp z dušo kot pravijo nekateri .V Kampu Zermanja najameva hišico potem pa uživava na vodi.

Osmi dan
Danes se zopet potepava. Greva raziskovati po gornjem delu reke Krke. Najdeva rimske izkopanine velikega mesta , pa muzej ,vetrne elektrarne, makedamske poti itd. Celo na spomenik karjoli nabaševa  Skratka prijetno preživet dan . Pravi dopust.

Tole je bilo pa lepo predstavljeno !
Že fotke so super, v živo pa paša za oči, kaj!?Koliko kilometrov sta navozila?
TERRANO RULES

Deveti dan
Počasi se najin potep bliža koncu. Doma sva naredila plan poti , ki pa sva ga vsaki večer spremenila za drugi dan, Zjutraj sva ga zopet spremenila in se potem čisto drugje potepala kot sva planirala. Nauk brez veze planirat greš kamor te pač nese. Po Jutranji kavici se odločiva greva gledat kje so snemali Vinetuja. Malo sva vprašala pri domačinih in sva kaj hitro našla mesto kjer je stala vas tik nad reko. Po krajšem ogledu jo mahneva na Sveti rok tudi tam so nekaj snemali. Razgledi so fantastični. Na vrhu skleneva nekaj dati pod zob. Medtem , ko jeva opazim v daljavi , da se nekaj premika. Postanem bolj pozoren in in glej ga zlomka nekdo jaha proti nama. Si mislim neki domačin konja preganja. Potem pa pride bližje in šok O veliki Manitu proti nama jaha pravi Vinetu. Si mislim mora , da je salama že prestara kajti pil še nisem nič . Se uščipnem za stegno trikrat pljunem čez ramo pa je Vinetu še kar tu ma ne morem vrjeti svojim očem izrezan ko iz filma. Potem se izkaže , da prihaja sem vsako leto in najame konje in domačine , ki igrajo kavbojce in se gredo indijance in kabojce vmes pa še malo snemajo na kamero. Z njimi je bil možakar , ki je igral statista takrat , ko so snemali prvai film in tako sva bila deležna informacij iz prve roke. Vse sva zvedela kje je dolina smrti , kje je Vinetu padel kako so snemali itd itd. Skratka pika na i najinega potepa. Potem sva se vrnila nazaj v kamp mimo malega Alana kjer naju je meril policaj na izhodu iz tunela . Ocenjujem , da sem peljal nekaj čez šesdeset kjer je dovoljeno pedeset vendar me ni ustavil zgleda , da so cekini na Plitvicah še na delu .Še dolgo v noč premlevava vtise , ki sva jih doživela tisti dan . Naslednji dan so napovedali lepo vreme vendar so se ušteli zato sva jo ucvrla proti domu. Pralo naju je vse do Delnic. Na meji se pa zopet zatakne . Hrvaški policaj se vtakne v slo zastavo , ki jo imam zadaj na anteni. Pravi , da je izobešanje tuje zastave na Hrvaškem ozemlju prekršek in , da moram plačati kazen. Sam se delam neumnega , da nimam pojma , da se to ne sme . Da me na stran in čakam kaj bo. Čez nekaj časa se vrne in reče tokrat naj ti bo. Torej se je res splačalo vreči nekaj drobiža v ribnik na Plitvicah.










Mesto jer je stala indijanska vas.



Sqvo





Ogrodje za šotor





Normalno , ko je najbolj zanimivo ne prilazi. Isto , kot pri moji



Počivališče pred tunelom Sveti Rok









Tudi motoristi jo šibajo gor





Malica



Kaj je to v skalah



Pa ni to ...



O madona Vinetu



Stara bejžva na naju gre :axe:







Vpraša kaj vidva bledoličnika delata v dolini miru. Jaz mu takoj ponudim mojo sqvo za dva konja



In odjaha



Dolina miru



Statist , ki je kot mladenič sodeloval pri snemanju originalnega filma.



in naprej





Tudi motoristi imajo svoje steze



Tudi je se dobro





Kamp po mojem okusu





Doma pa je najlepše



l.p.

TIŠLER napisal/-a:Tole je bilo pa lepo predstavljeno !
Že fotke so super, v živo pa paša za oči, kaj!?Koliko kilometrov sta navozila?
TERRANO RULES

Naredila sva nekaj manj kot 2500 km. Cel izlet naju je koštal nekaj manj kot 600€ od tega je šlo skoraj pol za nafto. Terrano se je izkazal za zelo primernega za take potepe. Ima dovolj prostora za opremo in je zelo udoben za vožnjo še posebej po tem , ko se je Mamut poigral z podvozjem
Mimogrede lastnik kampa Razvršje Mišo po imenu pošilja pozdrave Mamutu. Mi je takoj , ko je videl nalepko od mamuta na avtu omenil , da je dobil neke izdelke od njega in bil zelo zadovoljen. Torej drži tisto , da dober glas seže v deveto vas

Civava fantastično napisano! Res lahko podoživiš vaše potovanje.
LP

Čudovito! Bo treba eno tako turco nardit.

Ps: paradajz mata pa rada, a?

Ha ha dol ga je na vsakem koraku dovolj in ni boljšega kot eno skledo hladnega paradajza pomlatit v tisti vročini pa še poceni je

Civava napisal/-a:
Naredila sva nekaj manj kot 2500 km. Cel izlet naju je koštal nekaj manj kot 600€ od tega je šlo skoraj pol za nafto. Terrano se je izkazal za zelo primernega za take potepe. Ima dovolj prostora za opremo in je zelo udoben za vožnjo še posebej po tem , ko se je Mamut poigral z podvozjem
Mimogrede lastnik kampa Razvršje Mišo po imenu pošilja pozdrave Mamutu. Mi je takoj , ko je videl nalepko od mamuta na avtu omenil , da je dobil neke izdelke od njega in bil zelo zadovoljen. Torej drži tisto , da dober glas seže v deveto vas

Hvala za pozdrave in lepo, da mu Mamut oprema še po toliko letih dobro služi.
Mišo me vabi že veliko let naj ga obiščem ... lani nas je pot peljala blizu a nismo uspeli zaviti proti Razvršju.
Glede na tvoje slike mi je že malce žal. A tudi drugje smo se imeli zelo lepo.

Za tako sorto poti je Balkan zelo primeren. Off roaderji in slovenci smo povsod na Balkanu dobrodošli. Nikjer ne utrujajo za panje ven iz kampov. Ko pa se ti zalušta civilizacije pa tudi prideš skozi po zelo ugodnih cenah glede na to kaj ti ponudijo.
Da o kulinariki in cenah ne govorimo.
Jezik nam je pa tako bolj poznan kot kakšno slovensko narečje.

Čestitke za lepo rajcanje s tvojimi slikcami.
Je videt, da sta uživala.

Res je uživala sva sto na uro. Eden najboljših dopustov doslej. Za drugo leto planiram kar cel dopust ostati doli sem med zadnjim obiskom opazil par lušnih makedamov

NAJS

Krasno, res lepo!
LP

pohvale ....zelo lepo predstavljeno...

Res si se potrudil in nas navdušil s slikami ...

TRCO1 napisal/-a:pohvale ....zelo lepo predstavljeno...

Saj je bil v šoli pri meni.