), kar pa ni ubilo velikega duha pustolovščine; namesto tega smo uživali v plaži, morju in soncu ter primarno v družbi s samim seboj. Naš Kruger pa nas je pri tem pridno, čeprav stacionarno, podpiral. Avtor spodnjega prispevka in fotografij je moja življenjska sopotnica, žena Ana, jaz sem bil zaposlen z vožnjo in pa poizkušanjem oživljanja utopljenega mobilnega telefona.Moto tokratnega super mini ultra kratkega in še skrajšaneg popotovanja: It's not The Car, it's The Owner. Spet smo bili v najboljši družbi: morja, sonca, gora, zvezd, brezpotij, borovcev, limonovih dreves, oleandrov, sardinskega vina, lokalnih specialitet. Neuspelih poskusov branja službene (in razvedrilne) literature. Šteli smo utrinke, plavali v morju podnevi in ponoči, tekli po prostrani peščeni plaži, malo hribolazili, Krugerja sprehodili po blatni vodi, na Supramonte, prelepih plažah,.. Delali načrte.. ki pa so se uspešno (skupaj s Krugerjem) utopili na majhni peščeni plaži severno od Oroseia. Krugerja je ob zelo težavnem izkopavanju iz - po Prestolonaslednikovo "živega peska" - skoraj popolnoma zapustila sklopka. Naslednje jutro pa še eden od akumulatorjev.. Neuspešno motiviranje lokalnih mehanikov je rezultiralo v tridnevnem nad- in podvodnem raziskovanju okolice prijetnega kempa in nekaj kubikih prekopanega peska na širnih peščenih plažah.. The Owner ne bi bil The Owner če ne bi rentali kajaka za raziskovanje bližnjih zalivov in reke in ga uspešno potopili skupaj z otrokoma, ki sta bila k sreči ustrezno opremljena za naporno plavanje k obali.. Vesoljnemu potopu sredi Tirenskega morja se je pridružil še The Owner-jev telefon... Vsaj izposojevalec opreme je vrnil denarčke za izposojen preluknjan kajak. V kempu smo tik pred odhodom dobili sosede, ki so ravnokar prisli iz Leipziga s sosedovim avtom.. ker njun polno naložen ni hotel vžgati in mehanik ni našel vzroka.. Ob prihodu na trajekt pa nista več našla osebnih izkaznic.. Tako iskreno se že dolgo nismo nasmejali svoji "sreči".
Zadnji večer smo po 3-urni vožnji v 1. in 2. prestavi z drsečo in smrdljivo sklopko bivakirali na Costi Smeraldi. Tik pred odhodom smo ugotovili, da sem očitno zelo izvežbana v nepotrebnem rezerviranju dveh trajektnih kabin naenkrat (drugič v 6.mesecih)... No.. Vsaj eno mamico z dojenčkom smo zelo razveselili, ko smo jima eno kabino odstopili. So že zvezde tako postavljene.. V Livornu nas čaka AMZS z nadomestnim avtom in prikolico za ubogega Krugerja.
Nismo še opravili s Sardinijo! We'll be back!
Navodila za uporabo
Prvo jutro nas je zbudil sledeči pogled
Umik v senco
Ter opoldansko kosilo v agriturismu
Privoščili smo si izlet na Supramonte, video o "super cesti" na vrh na žalost ne znam deliti
Walking on the edge
Still in love
Večer na Supramonte
V iskanju prenočišča smo zabredli GLOBOKO
In pa tistega jutra, ko se zdani in ugotoviš, kje si pustil zadnje lamele od sklopke
Da pa je bila mera popolna, nam je crknil en akumulator in pri temu ustrezno izpraznil še drugega, Najti kakšen večji stroj od malih "taljanskih" avtomobilčkov, ki je zmožen zaganati Toyotin stroj je kar uspeh
Zato smo se zavlekli v kemp, 80 km od trajekta,
Kjer smo se predajali namesto overlanderskim avanturam užitkom gastronomije, modrega morja, potapljajočega se čolna, filozofskim razpravam Aristotela in Osla ter uspešno utopili moj telefon.
Plažni filozof
Dan pred odhodom smo v drugi prestavi z veliko mero potrpežljivosti in veliko nejevolje ostalih udeležencev v prometu se odpravili v Porto Aranci, da ja ne bomo zamudili trajekta
Tudi zadnji "bivak" je bil čudovita izkušnja sonca, morja in otroške sreče
Tata, mama, tale kamen je iz lune, a ne?!
Šlep služba (spešal fenks to AMZS) nas je pobrala v Livornu, mož je poklical ravno takrat, ko smo zapeljali iz trajekta, sicer tole izgleda precej neslavno, pa vseeno, bolje tako domov kot v drugi čez noč pa ...... Upanje umre zadnje
In ja, Sardinija, we`ll be back!
Ne bi komentiral. Del smo bili sposobni "dostaviti sami" (moja Mama bi lahko priletela iz SLovenije z rezervnim kompletom, ki je bil dobavljiv v pol dneva 
